Volčji Potok

Grad - platno

Od kod ime vasi Volčji Potok?

Ime vasi Volčji Potok je sestavljeno iz dveh besed. Prvi del krajevnega imena je iz osnove volk, drugi pa iz besede potok. Po legendi naj bi kraj to ime dobil zaradi volkov, ki so v vas hodili pit vodo.

Ime je nastalo ob začetku kolonizacije, ko je bilo območje današnje vasi poraščeno z gozdom, zato je popolnoma verjetno, da so prvi naseljenci na tem območju resnično imeli težave z volkovi.

ZGODOVINSKI PREGLED VASI IN GOSPOSTVA VOLČJI POTOK

Zgodovinski razvoj Volčjega Potoka pred letom 1220 ni znan, saj ni ohranjenega nobenega vira, kako je na območju vasi potekala kolonizacija. Predvideva pa se, da bi se lahko območje vasi Volčji Potok začelo kolonizirati že ob začetku 12. stoletja. Glede na potek kolonizacije območja ob Kamniški Bistrici, kjer se je kolonizacija sprva začela v osrednjih delih prodnih ravnic in se nato selila proti poplavnim območjem Kamniške Bistrice in v višje lega, lahko sklepamo, da je vas Volčji Potok nastala v obdobju mlajše kolonizacije. Lega same vasi je namreč v neposredni bližini Kamniške Bistrice. Prav tako ime vasi Volčji Potok ni nastalo iz osebnega imena, kar je lastnost za kraje, ki so nastali v starejšem obdobju.

Volčji Potok se v virih omenja že v začetku 13. stoletja. Prvič se ime kraja Volčji Potok pojavi leta 1220 v listini Engelberta Turjaškega, v kateri omenja viteze iz Loža, med pričami pa omenja viteza Hermana »de Wolspach«. Kasnejša nemška oblika imena za Volčji Potok se kasneje nekoliko razlikuje, tako da s čisto gotovostjo ne moremo trditi, da gre za Volčji Potok, pa vendar pa naj bi bil po Kosu in Schumijo ta vitez imenovan po Volčjem Potoku.

Naslednja omemba Volčjega Potoka je v dveh listinah. Ena listina je bila izdana 18. aprila 1247 ob Bistrici, druga pa 20. aprila v Kamniku. Obema listinama pa je skupno to, da se med pričami omenja Konrad »de Wolfspach«. Zanj Otorepec trdi, da je zagotovo šlo za viteza, ki se je imenoval po vasi Volčji Potok, saj naj bi imel na gradu Volčji  Potok svoj sedež.

Volčji Potok se nato omenja še v začetku 14. stoletja, ko je Oton iz Volčjega Potoka prodal Asquinu Kolovškemu podedovan dvor v Srednjem Zalogu.

Leta 1348 je v Volčjem Potoku omenjena »švajga«, to je tip planinske kmetije, katera je svoje obveznosti do gospodarjev poravnala po večini s siri.

Dvajset let kasneje, leta 1368, je Volčji Potok omenjen v listinah Mekinjskega samostana, ko naj bi samostan kupil v Volčjem Potoku dve kmetiji, na katerih sta gospodarila kmet Gregor in sin župana iz Vrhovelj Herman.

Stari grad, kateri je nekoč stal na vzpetini v Arboretumu Volčji Potok in čigar ostanke lahko vidimo še danes, se v listinah prvič omenja leta 1380, ko je Volfel, sin pokojnega Hertlina s Pšate, podaril samostanu v Mekinjah za svojo pokojno sestro, katera je bila pokopana v samostanu, kmetijo ležečo pod gradom.

Volčji Potok omenja tudi oglejski patriarh Ludvik, kateri je 29. Aprila 1425, Juriju Lambergu dal v najem zemljišča, med katerimi sta se dve nahajali v Volčjem Potoku (zu Wolfspach).

Volčji Potok se leta 1436 omenja tudi med fevdi Celjskih grofov. Celjski grofje naj bi bili opravičeni do dveh delov desetin od štirih kmetij in mlina v Volčjem Potoku ter do celih desetin osmih kmetij, katere naj bi ležale v Volčjem Potoku.

V urbarju Velesovskega samostana iz leta 1458, je omenjena vas Wolffsfurd. Glede nato, da je ime nekoliko drugačno od ostalih poimenovan vasi v tistem obdobju, ne moremo z gotovostjo trditi, da gre za Volčji Potok. Vendar po vrstnem redu vasi bi prav lahko bil to Volčji Potok. Samostan je imel v vasi eno kmetijo.

Fevdalni gospod iz Črnelega Sigismund Lamberg, je 4. Februarja 1506 pečatil ženitno pismo iz Volčjega Potoka.

Tudi iz obdobja Turških vpadov imamo omembo Volčjega Potoka in sicer je bila vas omenjena leta 1526, ko so pobirali po vaseh cerkvene dragocenosti za boj proti Turkom. V popisu je zapisano, da je cerkev v Volčjem Potoku dala samo 4 renske goldinarje, keliha pa niso hoteli dati. Ta kelih se še danes uporablja pri mašnih opravilih. Po zapisniku iz leta 1590 je moral Nikolaj Bonhomo, kateri je bil takrat fevdalni gospod na gradu Volčji Potok, za vojno s Turki prispevati 10 vojakov.

 

Valvazorjev opis Volčjega Potoka v Slavi Vojvodinje Kranjske

Valvasor omenja v svoji Slavi Vojvodine Kranjske tako kraj Volčji Potok, kot tudi stari grad in novejši spodnji dvorec Volčji Potok. Nemška oblika zapisa kraja je bila v njegovem času Wolffsbühl. Krajani pa naj bi kraj imenovali kot »Vouziepotok«. O kraju je zapisal, da leži blizu gradu Volčji Potok in da ima ravno polje ter dobro sadje.

Po njegovem zapisu grad Wolffspüchel ali Wollfsbühel, v deželnem jeziku kot »Vovtschyepotok«, spada h Gorenjski. Do Ljubljane naj bi bilo dve milji in pol, do bližnjega Kamnika pa samo pol milje.

Tako nemško, kot tudi kranjsko ime je vas dobila po volkovih, ki naj bi se veliko klatili po okoliških gozdovih.

O lokaciji gradu je zapisal: » da stoji v ravnini, na malce višjem mestu, pod hribom, na katerem še stoji stari grad. Grad stoji na lepem, prikupnem in plodnem kraju, kjer je veliko sadja, lepih travnikov in zelo plodne obdelovalne zemlje. Nedaleč stran pa teče kamniška Bistrica.«

O graditeljih spodnjega gradu pove, da je bil dvorec zgrajen šele v tem stoletju (17. stoletju) in da so ga gospodje Bonhomo zgradili zaradi večjega udobja. Pri tem še doda, da za gradom leži lep gozdiček, kateri je vsem v veselje.

Poseben odstavek nameni tudi preteklim lastnikom. O nekdanjih lastnikih je zapisal: »Ta grad je leta 1595 imel v lasti gospoda Nikolaj Bonhomo, deželni upravitelj na Kranjskem in gospod Adam Bonhomo, ki je umrl tu, v Volčjem Potoku, 30. marca 1597 in je pokopan v Mengšu. Nato je grad dobil gospod Niklaus Bonhomo, za njim pa gospod Leopold Raumschissel, baron. Od njega ga je dobil gospod Hans Jurij Posarell, po njegovi smrti ga je podedoval njegov sin gospod Johan Herbart posarel. Odkar je tega zapustila duša, je lastnica, njegova gospa vdova, gospa Elizabeta, rojena Valvasor, baronica«.

Stari grad Volčji Potok

Nekaj ostankov starega gradu lahko opazujemo še danes in to predvsem po zaslugi Leona Souvana, ki je ostanke starega gradu zaščitil pred nadaljnjim propadanjem. Že v času Valvasorjevega pisanja je grad propadal in bil zapuščen, saj so gospodje Bonhomo spodaj na ravnini zgradili novega.

Vitez Hermannvs »de Wolspach«, ki se omenja v listini, izdani na Turjaku 7. Aprila 1220, je živel v Volčjem Potoku in po tem lahko sklepamo, da je takrat grad v Volčjem Potoku že stal. Tudi Konrad »de Wolfspach«, ki je omenjen v listinah 18. in 20. aprila 1247, se je imenoval po Volčjem Potoku in imel verjetno svoj sedež v utrjenem starem gradu na hribu. Stari grad je prvič omenjen v listini 8. februarja 1380 »zu Wolfspach unter dem Hoff«.

Mihael Iger pl. iz Volčjega Potoka »zu Wolfspach«, 4. februarja 1506 sporoča kranjskemu deželnemu upravitelju  in svojemu svaku Pavlu Raspu, da je bilo med njim in njegovo ženo Katarino (hčerko že pokojnega Hansa Apfeltrerna iz Roj) sklenjeno ženitno pismo in ga prosi, naj ga pečati.

Marca 1581 je kranjski vicedom Nikolaj Bonhomo »zum Wolf Pühel und Manspurg«, ki je imel svoj sedež v Volčjem Potoku in Mengšu, sporočil, da so dediči pokojnega Jurija Topolla hubo v Podgorici prodali Janezu Janežiču. V imenu svoje žene Peternele, rojene Spiess, je 14. Septembra 1589 Matevžu Klumstku iz Hoste pri Škofji Loki podelil v fevd desetino od desetih kmetij. Jakobu Pečaherju iz Kamnika pa je istega leta 4. Oktobra podelil desetino od sedmih kmetij v Dobu. Nikolaj Bonhomo je omenjen tudi v zapisniku, ko je prispeval vojake za boj proti Turkom.

Po Valvasorjevem opisu v njegovi Slavi Vojvodinje Kranjske, sta bila leta 1595 lastnika starega gradu Nikolaj Bonhomo, ki je bil kranjski deželni upravitelj in Adam Bonhomo, ki je v Volčjem Potoku tudi umrl in bil pokopan v Mengšu. Za njima je bil lastnik Nikolaj Viljem(Wilhelm) Bonhomo. Naslednji lastnik je bil Hans Bohnomo in sicer že leta 1603. Z dne 31. Maja 1603 je ohranjen popis premičnin in živine Hansa Bohnoma. Za grad Volčji Potok obstaja neka zakupna pogodba z datumom 14. marec 1614. Leta 1621 je lastnik in gospodar postal Adam Valvasor, saj je iz tega leta ohranjen urbar in rubežni prepis deželnih odbornikov ter seznam Bohnomovih premičnin in njegove živine, ki je bila predana novemu gospodarju. Adam Valvasor naj bi še uporabljal stari grad Volčji Potok, njegov naslednji lastnik Leopold Raumschissel, pa naj bi začel graditi nov dvorec v ravnini pod hribom, na katerem je stal stari grad.

Stari grad Volčji Potok je upodobil tudi Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjski. Iz slike je razvidno, da je bil grad dvonadstropen in je imel tri ali štiri štirioglate stolpe na vogalih. Vhod v grad je bil na zahodni strani. Med gradom in obrabnim stolpom je iz slike razviden del obzidja. Iz slike je tudi razvidno, da je pod streho obrambnega stolpa konzolni venec pomolov, ki je služil za obrambo. Streha je stožčasta, vendar je že v tistem času razpadala.

V obdobju med obema vojnama so Souvani razvaline starega gradu delno pozidali in obnovili ter zavarovali pred nadaljnjim propadanjem, zato je nekaj ostankov v gozdu na vrhu hriba vidnih še danes.

 

 

 

VP-Valvasor

 

Spodnji grad (dvorec) Volčji Potok

V virih ni nikjer omenjeno, da bi bil stari grad napaden in porušen ali da bi bil uničen v požaru in bi bil to razlog za izgradnjo novega. Valvasor poroča, da naj bi novi dvorec v ravnini zgradili, da bi v njem lepše in bolje živeli in so stari grad zgolj opustili.

OPIS IN OZNAKA GRADU

Jedro dvorca je bil oblikovan kot 3×7-osna dvonadstropna stavba pravilnega podolgovatega tlorisa. Na severni strani dvorca je bil prizidan manjši dodatni trakt. Dvorec je še tudi v novejšem času ohranil baročno zunanjo podobo, kljub temu, da so bile vse fasade v novejšem obdobju obnovljene. Glede na skice Hinka Krtine iz leta 1913 in ohranjene fotografije je razvidno, da so bile fasade osrednje grajske stavbe pilastrsko členjene, pritličje in vogali pa so bili poudarjeni s kamnito rustiko. Okna so še vedno imela kamnite okvire z razgibanimi karnisami. Glavna os vhodne fasade je bila oblikovana z volutasto atiko in opremljena z ovalnim okolusom. Na stranski fasadi je bil mlajši, verjetni klasicistični, na dveh parih stebrov počivajoči altan. Notranjost dvorca pa naj bi bila modernizirana. Dve starinski peči, ki sta bili v dvorcu, od katerih je bila ena klasicistična in druga neogotska, je nekdanji lastnik pripeljal od drugod. Na severni strani prizidka je bila kamnita nagrobna plošča iz leta ok. 1630, na kateri je bilo ime »Ana Justine roj. Schrab zum Lichtenberg und Tufstein«. Kako in zakaj se je ta plošča znašla na dvorcu, ni jasno.

V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so se po dogovoru z upravo Arboretuma pojavile na referatu za spomeniško varstvo Ljubljana prve skice in zamisli o gradnji novega poslopja na mestu požganega dvorca. Ideja je bila, da bi na to mesto prestavili in rekonstruirali osrednji del, nekoliko prej podrte Kozlerjeve palače z nekdanje Schellenburgove ulice v Ljubljani. Načrt takrat ni bil realiziran in večina baročnih opečnih aplikacij, katere so že pripeljali v Volčji Potok in jih tam deponirali, je propadlo.

LASTNIKI GOSPOSTVA IN SPODNJEGA DVORCA VOLČJI POTOK

Leopold Raumschissel je bil lastnik gradu do leta 1647, ko je dvorec kupil Ivan Jurij Posarelli. Zagotovo je on gospodaril posesti in dvorcu do leta 1654. Ohranjen je inventarni zapisnik Janeza Herberta Posarellija, z dne 18. januar 1685, ko je Volčji Potok prevzel po očetovi smrti. Ko je Janez Herbert Posarelli umrl, je lastnica postala njegova vdova, baronica Elizabeta, rojena Valvasor. Baronica Elizabeta naj bi bila lastnica še v Valvasorjevem času. Po njej sta posest in dvorec prešla na njenega mlajšega sina, barona Jožefa Antona Posarellija, potem ko se je leta 1701 poravnala s starejšim sinom Bernardom Valerijem Posarelli. Ohranjen je zapuščinski zapisnik inventarja Jožefa Antona Posarellija, z dne 23. november 1726. Posest Volčji Potok je bilo nato leta 1737 za 13.000 florintov prodana Wolfu Kuschlanu, s strani Marije Terezije Posarelli.

Novi gospodar pa ni ostal dolgo gospodar, saj obstaja zakupna pogodba iz istega leta med njim in Leopoldom Ludvikom pl. Hohenwartom. V inventarnem zapisniku Leopolda Ludvika Hohenwarta, z dne 17. marec 1757, so omenjene tudi premičnine dvorca Volčji Potok. Njegov sin Leopold Aleksander pl. Hohenwart je svoji mačehi Frančiški Hohenwart, rojeni Jurič, zapustil zapuščino po svojem očetu, vredno 400 florintov, ki jo je prejela v premičninah iz Volčjega Potoka. Naslednji lastnik je 13. julija 1763 postal Aleksander Andrioli, kateri je za 9500 florintov kupil posest od Frančiške Hohenwart.

Zaradi tega nakupa je nastal spor med njim in Francem Gottfriedom, kateri se je končal na sodišču. Tožbo je na koncu, 17 .decembra 1764, dobil baron Apfaltrern Franc Gottfried, ki naj bi prejšnjemu kupcu izplačal odpravnino. Spor pa se s tem dejanjem še ni končal. Naslednje leto, 5. julija 1765, je sodišče Andriolija priznalo za lastnika. Pri tem pa sta delna lastnika postala tudi Franc Gottfried, baron Apfaltrern in Franc Leopold, baron Lamberg. Lastniški spor se ni zaključil leta 1765, ampak sej je nadaljeval vse do leta 1776, ko je moral baron Apfeltrern posest Volčji Potok vrniti Adamu, baronu Lambergu. Iz popisa posestev barona Lamberga iz leta 1799 je razvidno, da je na koncu v lastniški pravdi za posestvo Volčji Potok zmagal baron Lamberg. Adam, baron Lamberg, naj bi bil leta 1799, poleg posestva Volčji Potok, lastnik tudi gospostev Beli kamen, Brdo, Groblje, Kamen pri Begunjah in Zagorica pri Bledu. Janez Nepomuk, baron Lamberg, ki je postal lastnik teh posesti po prisvojilni listini z dne 23. september 1805, je pred tem gospostvo Volčji Potok že 23. septembra 1803 prodal za 110.000 goldinarjev Janezu Burgerju.

Po smrti Janeza Burgerja sta po njem dedovali njegovi hčeri Ivana, poročena Höffern z Brda, katera je dobila posestva Brdo in pridružene posesti v Blagovici. Njena sestra Pavlina, poročena Jabornig, pa je podedovala posestvi Groblje in Volčji Potok. Ivana je dobila posestva v vrednosti 52.000 florintov, njena sestra Pavlina pa posestva v vrednosti 22.300 florintov. Zato je Ivana plačala svoji sestri Pavlini še 14.850 florintov. Pavlina Jabornig pa ni bila plemkinja, zato je morala plačevati po 107,7 florinta dominikalnega davka. Po končani izravnavi sta bili gospostvi Groblje in Volčji Potok, od brdskega izločeni 20. septembra 1825.

Jože Jabornig je 27. aprila 1833 po kupni pogodbi postal lastnik Volčjega Potoka, ki naj bi bil takrat prodan za 12.000 florintov. Pet let kasneje pa je bilo med njim in Francem Pircem, lastnikom gospostva Zaprice v Kamniku, sklenjena pogodba za posestvo Volčji Potok v vrednosti 16.000 florintov. Franc Pirc je že naslednje leto, 6. avgusta 1839, za enak znesek Volčji Potok prodal baronici Zofiji Schweiger, rojeni Auersperg.

Baronica Schweiger je ostala lastnica gospostva do 4. aprila 1846, ko je za 19.000 florintov celotno gospostvo kupil Ferdinand Gozzani. Ferdinand Gozzani je bil lastnik Volčjega Potoka vse do svoje smrti, 27. januarja 1879. Po njegovi smrti so s prisvojilno listino, 6. Marca 1880, postali lastniki markizi  Ferdinand, Ludvik, Anton, Janez Nepomuk ter markiza Ana, iz rodbine Gozzani, kateri so imeli vsak po eno petino. Gozzanijevi so se odločili, da bodo gospostvo prodali in v njihovem imenu je Ludvik Gozzani, 21. oktobra 1882, prodal posestvo za 24.000 florintov Ljubljanskemu trgovcu Ferdinandu Souvanu.

Po smrti očeta Ferdinanda Souvana je posestvo po prisvojilni listini z dne, 30. maj 1916, prevzel Leon Souvan. Leon Souvan velja za zadnjega lastnika gospostva Volčji Potok. Lastnik je ostal do leta 1949, ko je bilo posestvo uradno nacionalizirano.

Med drugo svetovno vojno se je zadnji lastnik dvorca Leon Souvan pred Nemci umaknil v Ljubljano. Nemci so zavzeli dvorec in v njem uredili gospodinjsko šolo za dekleta iz Koroške. Dne 14. januarja 1943 so na posestvo vdrli partizani in izvedli tako imenovano »prehranjevalno akcijo« in s posestva odgnali dve kravi in dva prašiča. Dobro leto kasneje, 15. aprila 1944, so ponoči partizani, kateri naj bi bili po pripovedovanju domačinov, ponovno vdrli na posest, tokrat v sam dvorec. Vrednejše stvari iz dvorca so pobrali, nato pa v dvorec nanosili slamo in dračja ter dvorec zažgali. Vodja te akcije naj bi bil Š. K. iz Mengša (polno ime ni znano).

Po požigu dvorca s strani partizanov dvorec ni bil nikoli več obnovljen. Danes na njegovem mestu stoji simbolični prikaz postavitve gradu iz platna.

 

Grad - platno

LITERATURA:

  • Kamniški zbornik, Božo Otorepec, Iz najstarejše zgodovine krajev v kamniški občini. str 33-40
  • Stane Stražar, Ob bregovih Kamniške Bistrice, 1988. str. 989.
  • Janez Vajkard Valvasor, Slava Vojvodinje Kranjske, 1689.
  • Ivan Stopar, Grajske stavbe v osrednji Sloveniji. Gorenjska. Območje Kamnika in Kamniške Bistrice, Ljubljana 1997.